Udeleženci

Urša Tonejec

Doma sem z Jezerskega na Gorenjskem, vendar živim v Ljubljani, odkar sem začela študirati. Najprej sem študirala ruščino in bibliotekarstvo, vendar sem ta študij zaključila, ko se mi je stanje zaradi bolezni poslabšalo in sem pristala na vozu. Potrebovala sem nov začetek in sem šla študirat multimedijo (IAM). Preko zaposlitvene rehabilitacije sem delala zanimive projekte na področju kulture.
Udeležila sem se usposabljanja na področju fotografije, saj želim poglabljati svoje znanje iz šole in se tudi kaj novega naučiti. Pri teh delavnicah je vedno zanimivo, koliko novih stvari izveš zlasti o sebi in srečaš nove ljudi.
Moja fotografska serija je humorna. Najprej sem imela kar nekaj problemov, ko so me vprašali, kaj počnem preko dneva – kaj pa počnem? Nič ne počnem, je bil moj prvi odgovor. Vendar sem ga pretehtala preko vprašanj mentorjev in srečevanj z drugimi udeleženci. Tako sem prišla do tega, da v bistvu kar veliko počnem, ampak ne tako rutinirano. Ni mi dolgčas. Spopadam se z različnimi situacijami, ki so včasih na videz težke, ampak v mojem pogledu postanejo humorne, saj so bizarne. V seriji pokažem, kako je videti moj ne-popoln dan: poln izzivov, s katerimi se soočam na kreativen in smešen način. V življenju se moraš znajti, svet se ne bo podrl, če bomo kakšne stvari naredili drugače.

Katrin Modic

Kdo je Katrin Modic? (Tišina.) Nikoli ne razmišljam o sebi. Drugi me opisujejo kot izredno aktivno. Vse, kar delam, ima zame smisel, mi je zanimivo. Če tega ni, potem iščem in delam nekaj drugega. Kar deluje, ohranjam, drugače iščem nekaj novega in spreminjam, kar ne deluje. Žene me notranja motivacija. V vsakem izobraževanju iščem predvsem priložnost za osebno in intelektualno rast.

Usposabljanja na področju fotografije sem se udeležila, ker nisem imela nobenega predznanja o fotografiji. Dobila sem vpogled v to, kaj fotografija lahko sporoča s pomočjo kontrasta in kompozicije. Fotografija je močan medij in lahko podkrepi sporočila. Sama ne fotografiram, ker ne vidim. Sedaj, ko imam nekaj znanja, lahko dam navodila asistentom, kako fotografirati, da fotografija sporoča, kar želim in potrebujem pri delu na različnih projektih, ki jih vodim ali izvajam. Pri dojemanju fotografij in drugega vizualnega materiala ter podajanju vizualnih sporočil slepim osebam je zelo pomemben njihov opis. Vid ni omejitev, da ne bi stopili v stik in razumeli fotografije.

Serijo sem delala v sodelovanju z dvema osebama – z eno, ki sem ji dala navodila za fotografiranje in je fotografije posnela, ter drugo, ki mi je fotografije opisala. Izhodišče moje serije je bilo lastno soočanje s hendikepom in družbeni vidik sprejemanja hendikepa. Ko sem se zaradi posledic bolezni soočila s hendikepim, so me pomilovali, se odmikali, strah jih je bilo stika z mano – pripisovali so mi eno in edino identiteto, nezmožnost. Začela sem iskati možnosti, kaj bi lahko počela, predvsem pa način, kako. Kar nekaj časa in potrpljenja, predvsem pa veliko načrtovanja in preizkusov, ali novi načini delujejo, je bilo potrebno. Uspelo mi je uskladiti svoje želje, da bi kaj počela, in telo, ki ni delovalo kot avtomatizem. Za vsak njegov gib je bilo treba razmišljati in delati stvari drugače.

Vse, kar počnem, je usmerjeno v ustvarjanje primernega okolja, ki bi omogočalo vsakemu, ne glede na drugačnost, da bi počel, kar bi želel in na način, ki bi mu ustrezal. V seriji sem želela pokazati, kaj vse se da. Fotografije prikazujejo, kaj lahko počnem, predvsem pa, kako se soočam z ovirami in jih premagujem.

Romana Šteblaj

Sem ustvarjalna in aktivna oseba. Pripravljena sem se soočati z izzivi, novostmi in spremembami, čeprav se jih včasih bojim. Rada srečujem nove ljudi in zato me je tudi veselilo sodelovati na delavnicah.

Fotografskega usposabljanja sem se po eni strani udeležila z namenom, da bi mi pridobljeno znanje pomagalo pri razvoju in izvedbi projektov in delavnic o ozaveščanju mladih o drugačnosti. Po drugi strani pa je fotografija moja strast, saj sem se želela vpisati na srednjo šolo za fotografijo, pa se nisem zaradi bolezni.

Fotografska serija, ki sem jo naredila, govori o meni, o moji borbenosti, premagovanju ovir. V svojem življenju sem se naposlušala negativnih komentarjev, kaj lahko z boleznijo počnem in česa ne. Sama veliko modrosti in borbenosti črpam iz Svetega pisma, ki je tudi del moje fotografske serije. V Svetem pismu sem našla odgovore na moja vprašanja: kako razmišljati, kako reagirati, kako se soočati s problemi, kako riniti čez ovire. Ta vera, ki prej ni bila prisotna, je v moje življenje prišla čez noč, praktično sem čez noč razumela Sveto pismo. Uživala sem v njegovem branju. Ena izmed mojih zelo priljubljenih vrstic je “S teboj naskočim sovražna krdela, s svojim Bogom preskočim zidovje” (Psalm 18,30). Ta mi govori, da z Bogom lahko premagujem ovire, ko se vse zdi brezupno in okoliščine nemogoče. Zame to tudi v praksi deluje.

Naiem Ibrahim

Fotografskih delavnic v okviru projekta Multivizija se je udeležil tudi Naiem Ibrahim, ki je povedal svojo zgodbo preko fotografskih spominov na svoje multinacionalno potovanje.
"Moje ime je Naiem Ibrahim. Sem multinacionalen: Palestinec, Jordanec, Sirijec, Katarec …, pozabil sem še vse druge nacionalne pripadnosti. Študiral sem notranje oblikovanje v Jordaniji. Sedaj se ukvarjam z oblikovanjem, videomontažo, fotografijo, performansom in tudi pisanjem.
Vabilo za Multivizijo sem dobil od prijatelja in ker sem imel nekaj izkušenj s fotografijo, sem želel svoje znanje nadgraditi. Zlasti me je zanimalo evropsko znanje in razumevanje fotografije, ki se razlikuje od tistega, kar sem se naučil v Katarju ali Jordaniji. Znanje, ki sem ga pridobil, že uporabljam, seveda bi ga želel še bolj, vendar trenutno nimam opreme, ki sem jo imel doma. Znanje bom uporabil tudi pri montaži in izdelavi videov, ki jih bom objavljal na kanalu YouTube. Na univerzi sem že imel to priložnost, saj smo imeli tako fotografijo kot igro in s skupino sošolcev in prijateljev smo objavljali posnetke na kanalu YouTube. Na žalost sem moral na vse to pozabiti zaradi situacije, v kateri sem se znašel, ko sem se priselil v Evropo.
Fotografija je del mene, dokumentira moje življenje in ostane kot spomin name ali na nekoga, ki je bil. V preteklosti, ko ni bilo fotografije, si poslušal imaginarne zgodbe o tem, kar se je zgodilo. Fotografija priča, da je nekaj zares bilo.
Moja serija govori o izgubah: prijateljstva in družine, ki sem jih pri selitvah v različne države izgubil. S serijo želim povedati, da smo vsi ljudje enakopravni. Res je, da smo različni zaradi religije ter videza, vendar smo istega izvora. Morali bi se imeti bolj radi in se držati stran od vsega tega ubijanja in vojn, ki jih vidimo na televiziji in v vsakdanjem življenju."

Jelena Radusinović

Sem Jelena Radusinović. Prihajam iz Črne gore in od leta 2013 živim v Ljubljani.
Fotoserija, ki sem jo zgradila, temelji na čustvih ženske in izrazu njene identitete. Temelji na eni sekvenci življenja, ki je bila del mojega vsakdana. S čustvi se identiteta spreminja, zato sem zraven poskusila ujeti psihološke trenutke, ki niso bili načrtovani. Nisem imela posebnega scenarija, temveč so fotografije nastale improvizirano, momentalno in iskreno, kakor so narekovali subjektivno notranje doživljanje, instinkt in dragoceni čas, ki sem ga imela na
razpolago za ustvarjanje.
Delavnice sem se udeležila, ker mi je bila glavna tema "sestavljena identiteta", na osnovi katere smo delali fotoserijo, zelo blizu. Predstavljala je izziv in rada sem se ukvarjala z njo. Vprašanje identitete ni težko, dokler nas nekdo ne vpraša, kdo smo, kako sebe doživljamo in se predstavljamo drugim. Čeprav se sama že leta amatersko ukvarjam s fotografijo in je to moja ljubezen od malega, sem pridobila dodatna znanja na tem področju po zaslugi mentorjev Mance Juvan in Luke Dakskoblerja, ki sta se potrudila čim bolj približati fotografski medij v vseh svojih oblikah. Veseli me tudi, da sem ob tem spoznala nove ljudi, ki so prišli iz različnih okolij s svojimi zanimivimi življenjskimi zgodbami, ki bi bila lahko vsaka zase predstavljena še v eni fotoseriji.

Miranda in Aljoša Škaper

Kdo sta Miranda in Aljoša? Ne veva. (Smeh.) Sva popotnika, uživača, pustolovca, včasih sva pa tudi lenuha. (Smeh.) Kot par sva zelo kompatibilna in se dobro dopolnjujeva. Od nesreče dalje se ukvarjava s projekti dostopnosti.
Na delavnico sva se prijavila iz zelo praktičnega razloga: doma sva imela fotoaparat, ki ga že dolgo nisva uporabljala, ker je bil preveč kompleksen. Želela sva obvladati tehniko in se naučiti fotografirati. Luka in Manca sta zelo dobro vodila delavnice in nas naučila resnično ogromno o fotografiji in obdelavi. Po drugi strani pa oba delava od doma in sva želela imeti neko dejavnost, ki bi naju povezovala in hkrati ločila od doma.
O temi delavnic, se pravi o identitetah, nisva veliko razmišljala. Ko se soočiš s poškodbo, se kot par moraš vprašati in razmisliti o številnih stvareh, se sprejeti ter iti kvalitetno naprej. Iz tega izhaja tudi najina fotografska zgodba. Sestavljena je iz dveh enakopravnih delov, saj sva fotografirala drug drugega. Predstaviti sva želela najin partnerski odnos, ki je nekonvencionalen.
Velikokrat je tudi velika neznanka, saj se nenehno postavlja vprašanje, ali naj bi oseba na invalidskem vozičku sploh bila v paru, ker partner največkrat prevzame vlogo osebnega asistenta. Midva se s tem ne strinjava, saj imamo vsi svoje potrebe in tudi vsi bomo nekoč potrebovali podporo nekoga drugega. Fotografije sva pripravila črno-bele, ker sva želela izpostaviti najin odnos kot sporočilo in odvrniti od drugih motečih dejavnikov. Gre za predstavitev nekega notranjega občutka ob najinem odnosu. Želela sva predstaviti podobnosti,
ki jih ljudje živimo, in hkrati različnosti situacij, v katerih se znajdemo in o njih čutimo. Ljudi, gledalce sva malenkost povabila v svoje intimno življenje in jim pokazala en drug pogled na invalidnost, ki ga ljudje nimajo priložnosti videti.

Kevin Koman Modic

Sem Kevin in sem zaključil srednjo šolo. Rad imam živali in želim si postati veterinar. Na fotografskih delavnicah sem se naučil fotografirati.
Naredil sem serijo o mojih mačkah. Fotografiral sem jih, ker sem jih ujel v situacijah, ki so mi bile zanimive.

Tina Cerk

Pred več kot petnajstimi leti sem prišla študirat v Ljubljano, tako da sem že Ljubljančanka. Spomnim se, da sem se še hecala, da sem južnjakinja, da prihajam z južnega obrobja Ljubljane. Sem zaposlena, v prostem času pa rada berem in ustvarjam, normalno gospodinjim. (Smeh.) Zelo klasično, nič osebnega. Drugi me opisujejo kot komunikativno, vedno nasmejano
in preprosto, prijetno osebo. Imam zelo poseben humor in način govora, praktično svoj jezik. Prijatelji mu pravijo kar cerkovščina, saj nevsakdanje izraze dajem tja, kjer običajno niso pričakovani. Sem zelo posebna oseba. (Smeh.)
Na fotografske delavnice me je povabila koordinatorka Mija. Sama fotografija mi je všeč in dobro se mi je zdelo, da bi izvedela kaj več o njej, predvsem, kaj fotografija sama je in kaj lahko z njo narediš. Z delavnico sem dobila dodatna znanja o tem, kaj pomeni dobra fotografija in kaj je potrebno, da nastane dobra fotografija. Nikoli si nisem vzela zares časa za fotografiranje, vedno je bila to zame zgolj zabava. Pri delavnicah pa je bil neki namen in zelo ciljno sem
fotografirala.
Pri svoji seriji sem izhajala iz moje perspektive. Ker sem na vozičku in tudi oseba, ki opazi detajle, malenkosti, sem želela pokazati, kaj vidim. Predstavila sem moj mikrosvet iz žabje perspektive. Na delavnicah smo dobili nalogo, da posnamemo en naš dan. Sama ne maram delati selfijev, ampak sem začela sebe ovekovečati preko mojega telesa – preko nogic, rokic – ter pozicije oziroma prostora, kje sem se nahajala. Ker sem na vozičku, svet vidim drugače.

Naira Tahirović

Sem Naira. Prihajam iz Bosne. V novo kulturno okolje me je pripeljalo samoraziskovanje in študij antropologije. Raziskovanje drugih ljudi, prepričanj in navad me spodbuja pri osebnostni rasti. Že več kot eno leto živim v Ljubljani. Kot študentka sem začela delati kot osebna asistentka prijateljici, ki je na vozičku. To mi je bil nov izziv in hkrati spodbuda za še bolj
poglobljeno raziskovanje posameznika.
Fotografskega usposabljanja sem se udeležila, da bi pridobila nekaj novih znanj in nasvetov izkušenih fotografov.
V moji fotografski seriji boste skozi moje oči spoznali Tino.

Aber Al Ghendy

Sem Aber in prihajam iz Sirije. Rojena sem v Damasku, moja družina je iz majhnega mesteca Al Qadmus. Moj oče je bil oficir in ker njegova plača ni zadostovala za preživetje družine, smo se preselili v Al Qadmus, kjer smo imeli družinsko hišo. Po srednji šoli sem šla študirat v Aleppo in se tam tudi poročila. Sem mama štirih otrok. Ko nas je leta 2014 zajela vojna, je imel najmlajši otrok šest mesecev, najstarejši pa šest let. Našo hišo je dvakrat zadela granata, vendar smo imeli srečo. Enkrat je granata pristala na balkonu in ni eksplodirala, eden izmed otrok je rekel, da imamo na balkonu rdečo žogo. Sirijo sem z otroki zapustila leta 2017, moj mož jo je zapustil dve leti pred nami in v Sloveniji dobil status begunca. V Ljubljani smo se združili kot družina.

Fotografskih delavnic sem se udeležila, ker imam rada fotografijo. Le kdo je nima rad! Želela sem se bolje naučiti fotografirati in to znanje mi bo prišlo prav v prihodnosti. Zelo rada imam tudi poezijo in pisanje. Zato sem svojo fotografsko serijo zgradila s fotografijami iz Sirije in Slovenije iz mobilnega telefona ter poezijo. Pesem in osrednja fotografija otrok, ki se držijo za roke in gredo po ulici, govori ravno o prelomnem dogodku, ko sem z otroki zapustila
Sirijo. En mesec smo se poslavljali, vendar za fotografijo sem otrokom počesala in uredila lase ter šla še zadnjič z njimi pozdravit znance in svojce. Vesela sem, da živimo v Ljubljani, saj je mesto varno in ponuja otrokom boljšo prihodnost.

S fotografsko serijo podajam sicer pozitivno in spodbudno sporočilo, čeprav je zgodba vsakega Sirijca v resnici žalostna zgodba. V svojih mislih imam vsakega Sirijca, rada bi pomagala vsakemu z vsem, kar počnem. Verjamem, da umetnost lahko reši svet: verjamem v vsak način izražanja – novinarstvo, poezijo, fotografijo in podobno – ki pripoveduje ljudem o tem, kaj se je zares zgodilo.

Camilo Acosta Mendoza

Sem Camilo Acosta Mendoza, imam dva brata in sem rojen v srečni, ljubeči družini. Prihajam iz Kolumbije in od otroštva sem veliko migriral. Začelo se je že z rojstvom, saj sta starša živela v obmorskem mestu v Kolumbiji in mama je hodila vsak mesec na preglede v Bogoto. Rodil sem se predčasno, v sedmem mesecu v Bogoti, a sem se kmalu nato že znašel s starši spet ob morju. Pozneje smo se še večkrat selili po Kolumbiji in nekaj časa živeli tudi v Čilu. Že
odraslega me je ljubezen vodila v Evropo, najprej v Francijo in nazadnje v Slovenijo, kjer zdaj živim s svojo ženo.

Po formalni izobrazbi sem inženir mehanike, vendar sem se po nekaj letih inženirskega dela odločil spremeniti poklic in postal sem profesionalni klovn. Identiteta in poklic klovna me zelo determinirata. Kot klovn sem vedno pripravljen reči »da« novim projektom, novim izzivom, novim znanjem. Klovnovstvo mi je dalo veliko energije, ki jo imam sedaj: mojo osebno, človeško, duhovno, mentalno sliko, kako vidim svet.

Vsak dan sem bolj zaljubljen v projekt Multivizija, saj za projektom stojijo zelo profesionalni in angažirani ljudje. Pri svojem delu velikokrat uporabljam različne pristope, tako fotografijo, video, ples, igro, zato mi je projekt Multivizija pisan na kožo. Poleg tega mi je bilo na delavnicah všeč izpraševanje, kdo sem, poglabljanje vase, kdo smo kot ljudje.

Moja foto serija govori o mojem konkretnem življenju: o družini, prijateljih, o klovnovstvu, performansih, migracijah ... Govori o tem, da sem srečen – da sem srečen za vse, kar imam.

Menim, da umetnost lahko spremeni svet: s spremembo sveta mislim predvsem na spremembo mojega sveta, mene osebno, na spremembo mojega duha. Prvi korak k spremembi je spreminjanje sebe, drugi korak pa je to izkustvo deliti. Torej spreminjati svet ne tako kot Jezus Kristus ali drugi heroji, kot na primer Rambo, ampak biti svoj lasten heroj in se odločiti za svobodo in sprejeti svoje življenje. Druga možnost za spremembo je tudi biti in deliti sebe z otroki: klovnovstvo je ta način, ki ponuja ljudem možnost sanjarjenja in drugačnega pogleda. Umetnost ima to transcendentno energijo, ki spreminja posameznika, saj mu ponuja drugačen pogled na življenje, ki ga živi.